Vzgoja

35—Šola v prihodnosti

»Gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njihovih čelih.«
(Raz 22,4)

Nebesa so šola; področje, ki se tam proučuje, je vesolje, učitelj v njej Večni. Podružnica te šole je bila ustanovljena v raju in ko bo načrt odrešenja dovršen, se bo nadaljevala tudi vzgoja v rajski šoli. Vz 265.1

»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, kateri ga ljubijo.« (1 Kor 2,9) Spoznanje o tem lahko dobimo samo po njegovi Besedi, celo ta pa nam nudi le delno razodetje. Vz 265.2

Prerok s Patmosa takole opisuje kraj, kjer bo stala šola v večnosti. Vz 265.3

»Videl sem novo nebo in novo zemljo; kajti prvo nebo in prva zemlja sta bila prešla. ... Videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, da gre navzdol od Boga iz nebes, napravljeno kakor nevesta, odičena svojemu ženinu.« (Raz 21,1.2) Vz 265.4

»Mesto ne potrebuje ne sonca ne meseca, da svetita v njem; zakaj Božja slava ga je razsvetlila, in njegova svetilnica je Jagnje.« (Raz 21,23) Vz 265.5

Med šolo, ustanovljeno v raju na začetku, in šolo v prihodnosti leži vsa zgodovina tega sveta - zgodovina človeških prestopkov in trpljenja, Božjega darovanja in zmage nad smrtjo in grehom. Razmere v šoli v prihodnjem življenju pa ne bodo povsem enake kakor v prvi šoli v raju. Nobeno drevo spoznanja dobrega in hudega ne bo dajalo priložnosti za skušnjavo. Tam ne bo skušnjavca, nobene možnosti za greh. Značaj vseh je zdržal preizkušnjo z zlom, zato ni nihče več podvržen njegovi moči. Vz 265.6

Kristus pravi: »Njemu, kdor premaga, dam jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju.« (Raz 2,7) Dostop k drevesu življenja v raju je bil pogojen in je bil končno preklican. Darovi prihodnjega življenja pa so neomejeni in večni. Vz 266.1

Prerok je videl »reko žive vode, svetlo kakor kristal, ki je izvirala od Božjega in Jagnjetovega prestola«. (Raz 22,1 EKU) »Na to in ono stran reke je drevo življenja. Obriše vse solze z njihovih oči; in smrti ne bo več, ne žalovanja ne vpitja ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo.« (Raz 22,2; 21,4) »Tvoje ljudstvo - vsi bodo pravični, za vekomaj bodo podedovali deželo, kakor mladika, ki sem jo zasadil, delo mojih rok, meni za poveličanje.« (Iz 60,21) Vz 266.2

Ko se bo človek vrnil v Božjo navzočnost, ga bo ponovno kakor v začetku poučeval Bog: »Zato bo moje ljudstvo spoznalo moje ime; zato spoznajo prav tisti dan, da sem jaz tisti, ki govori: Glej, tukaj sem!« (Iz 52,6) Vz 266.3

»Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi.« (Raz 21,3 EKU) Vz 266.4

»To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi. Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču. ... Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki sedi sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja.« (Raz 7,14-17) Vz 266.5

»Zdaj . gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.« (1 Kor 13,12 EKU) Vz 266.6

»Gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njiho-vih čelih.« (Raz 22,4) Vz 266.7

Kakšno področje raziskovanja se bo odprlo pred nami, ko bo odstranjeno zagrinjalo, ki zastira naš pogled, in bodo naše oči uzrle svet lepote, ki ga sedaj bežno vidimo pod drobnogledom, in bomo zagledali veličastnosti nebes, ki jih sedaj pozorno opazujemo v daljavi s teleskopom, ter bo madež greha odstranjen in se bo vsa zemlja prikazala v »milini Gospoda našega Boga«! (Ps 90,17) Tedaj bo znanstveni raziskovalec lahko bral poročila o stvarjenju in ne bo zaznal ničesar, kar bi ga spominjalo na zakon zla. Lahko bo poslušal glasbo glasov narave, in ne bo odkril nobenega prizvoka tarnanja ali pridušenega tona žalosti. V vsem stvarstvu bo lahko zasledil eno samo pisavo - v neizmernem vesolju bo lahko videl Božje ime, napisano z velikimi črkami; ne na zemlji ne v morju in ne na nebu pa ne bo več enega samega znaka ostanka zla. Vz 267.1

Tam bomo živeli rajsko življenje, življenje v vrtu in na polju. »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njihov sad. Vz 267.2

Ne bodo zidali, kdo drug pa prebival, ne bodo sadili, kdo drug pa užival; zakaj kakor so dnevi drevesa, bodo dnevi mojega ljudstva, in delo svojih rok bodo dolgo uživali moji izvoljenci.« (Iz 65,21.22) Vz 267.3

Tam ne bo nič, kar bi »škodovalo ali uničevalo na vsej moji sveti gori,« (Iz 65,25 prirejeno) govori Gospod. Človeku bo povrnjeno njegovo izgubljeno kraljevsko dostojanstvo in nižje vrste bitij bodo zopet priznavale njegovo oblast; divje živali bodo postale krotke, plašne pa zaupljive. Vz 267.4

Tam se bo raziskovalcu odprla zgodovina neskončnega področja in neizrekljivega bogastva. Tukaj ima raziskovalec prednost, da mu Božja beseda ponuja pogled na prostrana področja zgodovine in lahko pridobi spoznanja o načelih, ki upravljajo potek dogodkov na svetu. Toda njegov pogled je še vedno zamegljen, njegovo znanje pa nepopolno. Šele ko ga bo obsijala luč večnosti, bo vse stvari videl jasno. Vz 267.5

Tedaj mu bo pokazan potek velikega boja, ki je nastal pred začetkom časa in se bo končal šele, ko bo čas prenehal. Jasno bo pokazana zgodovina nastanka greha, pogubne hinavščine pri njegovem sprijenem delovanju, zgodovina resnice, ki se je, ne da bi stopila s popolne poti, spopadla z zlom in ga premagala. Koprena, ki je stala med vidnim in nevidnim svetom, bo umaknjena in razodete bodo čudovite reči. Vz 267.6

Šele ko bomo Božjo previdnost videli v luči večnosti, bomo razumeli, kaj vse dolgujemo skrbi in posredovanju njegovih angelov. Nebeška bitja dejavno sodelujejo v človeških zadevah. Pojavljala so se v oblačilih, ki so se svetila kakor blisk; prihajala so tudi kot ljudje, v podobi popotnika. Sprejemala so gostoljubnost človeškega doma, služila so kot vodniki potnikom, ki jih je ujela noč. Spodnesla so sovražnikove namene in odvrnila udarce pokončevalca. Vz 268.1

Čeprav vladarji tega sveta tega ne vedo, so vendar na njihovih posvetih pogosto bili govorniki angeli. Človeške oči so jih gledale. Človeška ušesa so poslušala njihove pozive. V sodnih dvoranah so nebeški poslanci zagovarjali preganjane in zatirane. Preprečili so namene in zadržali zla, ki bi povzročila škodo in trpljenje Božjim otrokom. Vse to bo pokazano učencem v nebeški šoli. Vz 268.2

Vsak rešen bo spoznal službo angelov v svojem življenju. Angel, ki je bil njegov varuh od njegovih najzgodnejših dni, pazil na njegove korake in ga zaščitil v dnevu nevarnosti, hodil z njim v dolini smrtne sence, zaznamoval njegovo zadnje počivališče - ga bo prvi pozdravil na jutro vstajenja; kako neki bo, ko se bomo pogovarjali z njim in spoznavali poročilo o božanskem posredovanju v svojem življenju kot posameznika, o delovanju nebes v vsem, kar je bilo storjeno za človeštvo! Vz 268.3

Tedaj bodo pojasnjene vse težavne življenjske izkušnje. Kjer se je nam zdelo, da je samo zmešnjava, razočaranje, uničeni nameni in prekrižani načrti, bomo videli veličastni, prevladujoči, zmagoviti namen, božansko skladnost. Vz 268.4

Tam bodo vsi, ki so nesebično delali, videli sad svojega truda. Razumeli bomo izid vsakega dobrega načela, vsakega plemenitega dejanja. Nekaj tega vidimo že tukaj. Toda kako malo od sadu v tem življenju vidi tisti, ki opravlja najplemenitejša dela na svetu! Vz 268.5

Koliko jih nesebično in neutrudno dela za tiste, ki jih nikoli ne bodo srečali, niti spoznali. Starši in učitelji se uležejo na svoj zadnji počitek, medtem ko se zdi, da je bilo njihovo življenjsko delo zaman. Ne vedo, da je njihova zvestoba odpečatila vire blagoslova, ki ne bodo nikoli prenehali teči; samo z vero so videli, da bodo otroci, ki so jih vzgajali, postali blagoslov in navdih za bližnje, njihov vpliv pa se bo tisočkrat pomnožil. Marsikateri evangeljski delavec v svet pošilja sporočila, ki vlivajo moč, upanje in pogum, besede, ki prinašajo blagoslove ljudem v raznih deželah, sam pa, ko se tako trudi, osamljen in v zakotju, sploh ne ve, kaj so sadovi. Tako se delijo darovi, nosi breme in se opravlja delo. Ljudje sejejo seme, drugi pa žanjejo, ko oni že počivajo v grobu. Sadijo drevesa, da bi lahko drugi uživali sadove. Tukaj so zadovoljni, ker vedo, da so sprožili moči za dobro. V večnosti bomo razumeli učinek vsega, kar je bilo opravljeno. Vz 269.1

V nebesih se hrani poročilo o vsakem daru, ki ga je Bog dal, da bi ljudi spodbudil k nesebičnemu delu. Raziskovanje tega dela na najrazličnejših področjih, srečanje s temi, ki so bili moralno dvignjeni in oplemeniteni zaradi naših naporov, opazovanje vpliva dobrih načel na njihovo življenje - to bo v nebeški šoli eden od učnih predmetov in nagrada. Vz 269.2

Tam bomo spoznali, kakor smo bili spoznani. Tam se bosta ljubezen in naklonjenost, ki ju je Bog zasadil v srce, kazali na najpristnejši in najmilejši način. Nedolžno druženje s svetimi bitji, skladno družabno življenje z blaženimi angeli in vernimi vseh vekov, sveto občestvo, ki povezuje »sleherno rodovino v nebesih in na zemlji« (Ef 3,15 prirejeno) - vsega tega bomo deležni v prihodnosti. Vz 269.3

Tam bosta glasba in petje, takšna glasba in petje, kakršnih razen v videnjih od Boga ni slišalo nobeno smrtno uho niti si jih ni predstavljal noben um. Vz 269.4

»Rajali bodo in peli.« (Ps 87,7 EKU) »Povzdignili bodo svoj glas in zavriskali, nad Gospodovim veličastvom bodo šumeli kakor morje.« (Iz 24,14 ssp) Vz 270.1

»Zakaj Gospod je potolažil Sion, potolažil je vse njegove razvaline in je naredil njegovo puščavo kakor raj in njegovo samoto kakor Gospodov vrt; veselje in radost bo na njem, zahvala in glas psalmov.« (Iz 51,3) Vz 270.2

Tam se bodo razvile vse moči, pomnožile vse sposobnosti. Izvedeni bodo najveličastnejši podvigi, izpolnjene najbolj vzvišene težnje in uresničeni največji upi. Vendar se bodo pojavile nove višine, da bi jih dosegli, nova čudesa, da bi jih občudovali, nove resnice, da bi jih razumeli, novi cilji, da bi spodbudili telesne, umske in duševne moči. Vz 270.3

Božji otroci bodo lahko raziskovali vse zaklade vesolja. Z neizrekljivim veseljem bomo delili radost in modrost nepadlih bitij. Deležni bomo zakladov, pridobljenih skozi mnoge veke razmišljanja o delih Božjih rok. Leta večnosti pa bodo prinašala še veličastnejša razodetja. Bog nam bo vso večnost podeljeval svoje darove, »neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo«. (Ef 3,20 ssp) Vz 270.4

»Njegovi služabniki mu bodo služili.« (Raz 22,3 EKU ) Življenje na zemlji je začetek življenja v nebesih; vzgoja na zemlji je uvajanje v nebeška načela; tukajšnje življenjsko delo je usposabljanje za tamkajšnje življenjsko delo. Kakšna sta sedaj naš značaj in sveta služba, zanesljivo nakazuje, kaj bomo. Vz 270.5

»Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi.« (Mt 20,28) Kar je Kristus delal na zemlji, dela tudi v nebesih, nagrada pa, ki jo bomo dobili za sodelovanje skupaj z njim na tem svetu, bo še večja moč in še večje možnosti za delo skupaj z njim v svetu, ki pride. Vz 270.6

»Vi ste mi priče, govori Gospod, da sem jaz mogočni Bog.« (Iz 43,12) To pa bomo tudi vso večnost. Vz 270.7

Čemu je bilo dopuščeno, da je veliki boj trajal skozi veke? Zakaj ni bil Satan uničen na začetku svojega upora? Zato, da bi se lahko vesolje prepričalo o Božji pravičnosti v njegovem ravnanju z zlom; zato, da bi bil greh lahko za večno obsojen. V načrtu odrešenja obstajajo višine in globine, katerih sama večnost ne more izčrpati, čudesa, v katera želijo pokukati angeli. (1 Pt 1,12) Samo odrešeni med vsemi ustvarjenimi bitji so iz izkušnje spoznali resničnost boja z grehom; delali so s skupaj Kristusom in bili deležni njegovega trpljenja, kar ni bilo mogoče niti angelom; mar ne bodo mogli podati nobenega pričevanja o svoji izkušnji odrešenja - ničesar, kar bi koristilo nepadlim bitjem? Vz 270.8

Celo sedaj naj se »naznani ... poglavarstvom in oblastem v nebesih po cerkvi mnogotera Božja modrost. Z njim vred nas je obudil in posadil v nebesih, . da pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo svoje milosti v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu.« (Ef 3,10; 2,6.7) Vz 271.1

»V njegovem templju vse kliče: ›Slava!‹ « (Ps 29,9) Pesem, ki jo bodo peli odkupljeni - pesem o njihovi izkušnji - pa bo razglašala Božjo slavo: »Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni. Pravična in resnična tvoja pota, o Kralj narodov! Kdo se te ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Ker sam si svet.« (Raz 15,3.4) Vz 271.2

V našem življenju tukaj, čeprav je zemeljsko in omejeno zaradi greha, največjo radost in najvišjo vzgojo dosežemo s služenjem. V razmerah prihodnjega življenja, ko ne bo več omejitev grešne človeške narave, bomo največje veselje in najvišjo vzgojo prav tako našli v služenju - medtem ko bomo vso večnost pričali, bomo s tem znova spoznavali, kakšno je »bogastvo slave te skrivnosti, . ki je Kristus v vas, upanje slave«. (Kol 1,27) Vz 271.3

»Ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je.« (1 Jn 3,2) Vz 271.4

Tedaj bo Kristus v sadovih svojega dela videl nagrado za svoj trud. V tej veliki množici, ki je nihče ne bo mogel prešteti, postavljeni »brez madeža v radovanju« (Jud 24) pred njegovo veličastvo, bo On, po čigar krvi smo bili odkupljeni in iz čigar življenja smo se učili, »od nadloge svoje duše videl sad in se sitil«. (Iz 53,11) Vz 271.5