Pot H Kristusu

Poglavje 13—Veselje V Gospodu

Božji otroci so poklicani za predstavnike Jezusa Kristu-sa, da svetu razodenejo Zveličarjevo dobroto in milost. Kot nam je Jezus razodel značaj nebeškega Očeta, tako moramo tudi mi razodeti Jezusa tem, ki ne poznajo njegove nežne in usmiljene ljubezni »Kakor si mene poslal na svet«, pravi Je-zus, »sem tudi jaz nje poslal v svet. Jaz v njih, ti v meni... da tako svet spozna, da si me ti poslal.« (Jan. 17, 18. 23. ) Apostol Pavel pravi Jezusovim učencem: »Očitno je namreč, da ste pismo Kristusovo..., ki ga poznajo in bero vsi ljudje.« (2. Kor 3, 3. 2. ) V vsakem svojem otroku Jezus pošilja temu svetu pismo. Če ste njegovi sledilci, ste tudi pismo, ki ga pošilja družini, ulici in mestu, v katerem živite. Mogoče oni ne berejo Svetega pisma, niti ne slišijo glasu, ki jim govori z vsake njegove strani, morda ne vidijo Božje ljubezni v njegovih delih; toda če ste vi pravi Jezusovi predstavniki, bodo morda skozi vas spoznali Kristusovo dobroto, ga vzljubili in mu začeli služiti. PK 71.1

Pravi kristjani so kot svetilniki, ki osvetljujejo pot v nebesa. Morajo razsvetliti svet s svetlobo, ki jo dobivajo od Kristusa. Njihovo življenje in značaj morata pomagati svetu, da dobi pravi pojem o Kristusu in njegovi službi. PK 71.2

Če ga točno predstavljamo, potem zvesto prikazujemo tudi njegovo stvarno službo. Kristjani, ki so žalostni in vzne-mirjeni, ki se pritožujejo in godrnjajo, dajejo svetu slab pojem o Bogu in krščanskem življenju. Napravljajo vtis, da Bogu ni všeč, če so njegovi otroci srečni in zato lažno prikazujejo nebeškega Očeta. PK 71.3

Satan se veseli, kadar lahko kristjane spravi ob pogum in jih pripelje do nevere in obupa. Vesel je, ko vidi, da nam primanjkuje zaupanja v Boga in da dvomimo v njegovo moč in željo, da nas zveliča. On želi, da mislimo, češ Božja skrb mi bo škodovala. Prizadeva si nam prikazati Boga kot takšnega, ki nima usmiljenosti in sočutja. Preobrača dejstva in napolnjuje naše misli z lažnimi predstavami o Bogu. A mi, namesto da sprejmemo resnico o našem nebeškem Očetu, pogosto razmišljamo o Satanovih lažnih predstavah in sramotimo Boga z našim nezaupanjem in godrnjanjem. Satan skuša krščansko življenje prikazati kot življenje žalosti, bede in težav. Če kristjan tudi sam tako gleda na krščanstvo, potem samo podpira Satanove prevare. PK 71.4

Mnogi ljudje se ukvarjajo nenehno s svojimi napakami, slabostmi in razočaranji, zato je njihovo srce žalostno in brez poguma. Pred nekaj leti mi je neka gospa pisala in me prosila, naj jo ohrabrim. Naslednjo noč sem sanjala, da se prehajam po nekem vrtu. Lastnik vrta me je peljal skozi njega. Spotoma sem trgala cvetje in uživala v njegova krasoti in vonju. Tedaj je pristopila k meni gospa, ki mi je poslala svoje pismo in me stalno opozarjala na trnje, ki jo je oviralo pri hoji. Zaradi tega je obupavala. Namesto da bi šla po pravi poti in sledila vodniku, je zavila s poti in tavala med trnjem. »Kako je to žalostno«, je vzkliknila, »da je ta čudoviti vrt poln trnja!« A vodnik ji je odgovoril: »Ne ukvarjaj se s trnjem, ki samo bode, marveč trgaj vrtnice, lilije in nageljne!« PK 72.1

Mar niste imeli nikdar v svojem življenju tudi vedre dne-ve? Niste li doživljali čudovite trenutke, ko je vaše srce drhtelo od veselja po vplivom Svetega Duha? Če se ozrete na-zaj na svoje življenje, mar ne boste srečali veselih spominov? Božje obljube, to cvetje s čudovitim vonjem, ne raste li ob vaši življenski poti? Naj njihova lepota in prijetni vonj napolni z veseljem vaše srce. PK 72.2

Trnje vas lahko samo zbode in vam povzroči bolečino; a če ga še zbirate in nato izročate drugim, potem ne le da sami zaničujete Božjo dobroto, temveč tudi druge oddaljujete od steze pravičnega življenja. PK 72.3

Ni modro zbirati neprijetne spomine iz življenja, krivice in razočaranja, a potem o njih razmišljati in govoriti ter jadikovati nad njimi, dokler popolnoma ne izgubite poguma. Duša, ki je izgubila pogum, je obkoljena s temo; ona izganja Božjo svetlobo iz svojega srca in meče temno senco na pot drugih. PK 72.4

Zahvalimo se Bogu, ker je naše življenje pretkano z ve-selimi in svetlimi trenutki! Zberimo vse dokaze Božje Ijubez- ni, da bi jih lahko venomer gledali pred seboj! Bog želi, da razmišljamo o naslednjih vprašanjih: kako je Božji Sin za-pustil prestol svojega Očeta in postal Bog-človek, da bi nas rešil satanske moči; o njegovi zmagi, ki jo je izbojeval zaradi nas in ki nam je odprla nebo ter dovolila pogledati v kraljestvo božanske slave; o rešivi grešnega človeka iz propada, v katerega ga je pahnil greh; o vzpostavljanju zveze med njim in večnim Bogom; o vernikih, ki so zmagoslavno zdržali izkušnjave z vero v Zveličarja, bili oblečeni v Kristusovo pravičnost in se dvignili do Božjega prestola. PK 72.5

Mi žalostimo in podcenjujemo Svetega Duha, če dvomimo v Božjo ljubezen in ne verujemo v njegove obljube. Kako bi se počutila mati, če bi se njeni otroci pritoževali čez njo in mislili, da jim ne želi dobro, čeravno je vse svoje življenje preživela v prizadevanju, da osreči svoje otroke in jim nudi vso udobnost? Mar ne bodo otroci, ki dvomijo v ljubezen svoje matere, strli njeno srce? Kako bi se počutil oče, če bi njegovi otroci z njim tako postopali? A kaj bo mislil o nas naš nebeški Oče, če dvomimo v njegovo ljubezen, ki ga je primorala žrtvovati svojega edinorojenega Sina, da bi mi dobili večno življenje? O tem apostol piše: »In on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rimlj. 8, 32. ) In vendar koliko njih izgovarja, če ne z besedami pa z deli: »Bog tega ni storil zame. Morda ljubi druge, nikakor pa ne mene.« PK 73.1

Takšne misli so škodljive za vašo dušo, ker vsaka izgo-vorjena beseda dvoma nudi Satanu priliko, da vas skuša in utrdi v vas dvom ter od vas oddaljuje Božje angele, ki bi vam morali služiti. Če vas Satan skuša, ne izgovorite nobene besede dvoma ali neverovanja! Če poslušate njegova prišepetavanja, se bo vaša duša napolnila z dvomom in uporniškimi mislimi. A če še izrazite svoje občutke, bo vsak izgovorjeni dvom ponovno vplival ne le na vas, marveč bo kot seme vzklil v srcu drugih, pognal korenine in obrodil slabe sadove. Na ta način bo nemogoče preprečiti uničevalni vpliv vaših besed. Vi se boste mogoče sčasoma osvobodili Satanovih izkušnjav in zank. toda drugi, ubiti zaradi vašega slabega vpliva, se morda nikoli ne bodo mogli osvoboditi nevernosti, ki so jo vaše besede povzročile v njih. Kako važno je torej, da govorimo samo to, kar daje duhovno moč in življenje! PK 73.2

Angeli pazijo in poslušajo, kako prikazujete svetu vašega nebeškega Učitelja. Predmet vaših razgovorov naj bo vaš Zastopnik pred Očetom. Ko se pozdravljate s svojimi prija-telji, naj izhaja iz srca in ust hvalnica Bogu! To bo tudi njihove misli usmerilo k Jezusu. PK 73.3

Vsakdo mora zdržati izkušnjave, pretrpeti bolečine in se upreti hudim skušnjavam. Ne govorite o svojih težavah smrtnim ljudem, marveč jih v molitvi izročite Bogu! Postavite si za načelo, da nikdar ne boste izgovorili niti ene besede dvoma ali pobitosti! Vi lahko razveselite življenje svojih bližnjih in jih podprete v njihovih plemenitih prizadevanjih samo, če vaše besede izražajo upanje in sveto zaupanje. PK 74.1

Mnoge hrabre duše so obremenjene s hudimi skušnjavami in so v nevarnosti, da bodo premagane v boju s samim seboj in s Satanovo močjo. Ne jemljite jim poguma v njihovem hudem boju, marveč jim izgovorite besede, ki jih bodo okrepile in ohrabrile! Če delate tako, bo iz vas žarela Kristusova svetloba: »Kajti nihče izmed nas sebi ne živi.« (Rimlj. 14, 7. ) Naš vpliv, katerega se morda niti ne zavedamo, bo utrdil in ohrabril druge ali jim pa vzel pogum in jih oddaljil od Kristusa ter njegove resnice. PK 74.2

Mnogi ljudje imajo napačen pojem o Kristusovem življenju in značaju. So mišljenja, da je njemu primanjkovalo topline in vedrine in da je bil resen, strog in mračen. V mnogih primerih ravno zaradi teh mračnih podob potemni ves pojem o krščanstvu. PK 74.3

Često je govor o tem, da je Jezus jokal, ali se ne ve, če se je kdaj tudi držal na smeh. Res je bil naš Zveličar mož bolečin: težava in žalost mu nista bili neznani, ker je bilo njegovo srce odprto za vsa človeška trpljenja. A čeprav je bilo njegovo življenje življenje samoodpovedi, bolečin in skrbi, vendar ni njegov duh klonil. Na njegovem obrazu ni bilo moč videti žalosti ali nerazpoloženja; bilo je vedno vedro in spokojno. Njegovo srce je bilo vir življenja in, kdor koli je prišel k njemu, je dobil mir, spokojnost, veselje in blaženost. Naš Zveličar je bil popolnoma resen, vendar nikdar čemeren. PK 74.4

Življenje teh, ki jemljejo Kristusa za zgled, bo napolnjeno z resnimi namerami; popolnoma bodo razumeli svoje osebne odgovornosti. Lahokomiselnost bo izginila; ne bo več govor o razbrzdani veselosti in nedostojnih šalah. Krščanska vera daje življenju brezmejno spokojnost. Ona ne gasi plamena veselja, ne ubija zdravega humorja, ne preganja z obraza vedrega nasmeha! Kristus ni prišel med ljudi, da mu služijo, marveč, da jim on služi; in če je njegova ljubezen v naših srcih, se bomo ravnali po njegovem zgledu. PK 74.5

Vse dokler bomo mislih na neljubeznive in krivične po-stopke drugih ljudi do nas, nam bo nemogoče, da bi jih tako ljubili, kot je Kristus ljubil nas. A če je v našem srcu čudovita Kristusova ljubezen in usmiljenost, se bosta izlili tudi na druge. Mi sc moramo ljubiti in spoštovati med seboj, ne glede na očitne napake in pomanjkljivosti. Biti moramo ponižni, ne zaupati vase in potrpežljivo prenašati pomanjkljivosti drugih. To bo ubilo vsako sebičnost in storilo, da bomo plemeniti in velikodušni. PK 75.1

Psalmist pravi: »Upaj v Gospoda in delaj dobro pa boš prebival v deželi in užival varnost!« (Ps. 37, 3. ) Zaupajte v Gospoda! Vsak dan ima svoje skušnjave, skrbi in težave. Kako hitro smo pripravljeni govoriti o njih, če se srečamo s svojimi prijatelji! Koliko tujih skrbi nam je naloženih na tak način; koliko nepotrebnih strahot nas doleti; kolikokrat nas tare breme naših skrbi ter mislimo, da nimamo več milostljivega in ljubeznivega Zveličarja, ki je vedno pripravljen uslišati naše molitve in nam priskočiti na pomoč ob vsakem času, v vsaki stiski. PK 75.2

So ljudje, ki žive v večnem strahu in si ustvarjajo ne-potrebne skrbi. Vsak dan imajo jasne dokaze Božje ljubezni, vesele se darov njegove očetovske skrbi, vendar ne obračajo dovolj pozornosti vsem tem dobrinam. Vedno mislijo na ne-prijetnosti in se boje njihovega prihoda. A ko pridejo zares težave, takrat jih najmanjša nevšečnost tako zaslepi, da ne vidijo številnih dobrot, za katere bi se morali zahvaliti Bogu. Namesto da bi jih stiske pritegnile k Bogu, edinemu izviru pomoči, dovolijo, da jih oddaljijo od njega, ker jim to trpljenje povzroča nemir in nerazpoloženje. PK 75.3

Ali je torej dobro, da živimo v taki neveri? Zakaj smo tako nehvaležni in nezaupljivi? Jezus je naš prijatelj; vsa nebesa skrbe za nas. Ne smemo dovoliti, da bi nas vsakdanje stiske in težave vznemirile in zgrbančile naše čelo. A če to dopustimo, se bo vedno nekaj našlo, kar nas bo mučilo in težilo. Ne ukvarjajmo se s skrbmi, ker nas bodo samo težile in nam zagrenile življenje, vendar nam ne bodo pomagale nositi bremen! PK 75.4

Če vas dolete težave pri delu, če vam bodočnost izgleda temna in negotova, če vam prete izgube — vendarle ne obu-pajte! Zaupajte Bogu vse svoje skrbi, ostanite mirni in ve seli! Molite k Bogu, naj vas zmodri in vam svetuje, kako bi svoje posle lahko opravljali tako, kot je treba ter se tako izognili izgubam in nesreči. Če podvzamete vse, kar lahko, naslanjajoč se na svojega nebeškega Pomočnika, boste lahko mirno gledali v bodočnost. PK 75.5

Božja volja ni, da bi njegovi otroci živeli obremenjeni s skrbmi Vendar nas ne vara. On nam ne pravi: »Ne bojte se; na vaši življenjski poti ni nobenih nevarnosti.« On ve, da nas čakajo skušnjave in nevarnosti in temu primerno postopa iskreno z nami. Nima namena, da nas izvleče iz sveta, ki je poln greha in zla, marveč nam nudi zanesljivo pomoč. Jezus prosi Očeta za svoje učence: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega!« (Jan. 17, 15. ) A njim pravi: »Na svetu boste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet premagal!« (Jan. 16, 33. ) PK 76.1

V svoji pridigi na gori je Kristus poučil svoje učence o nujnosti, da zaupajo edino v Boga. Ti nasveti so namenjeni za ohrabritev Božjih otrok vseh časov in so torej tudi nam dani v tolažbo in pouk. Zveličar usmerja pazljivost svojih učencev na ptice pod nebom, ki s svojim petjem in žvrgolenjem napolnjujejo zračni prostor, ne da bi skrbele za svoje potrebe. One »ne sejejo in ne žanjejo« in vendar njihov velikodušni Stvarnik skrbi za vse njihove potrebe. Zveličar nas sprašuje: »Ali niste vi veliko več vredni ko one?« (Mat. 6, 26. ) Vzvišeni Stvarnik ljudi in živali odpira svojo roko in vzdržuje vse svoje stvarstvo. Skrbi celo za ptice pod nebom. Res jim ne daje hrane v kljun, ali jim nudi to, kar jim je potrebno. Ptice si morajo same zbirati zrnje, ki jim ga natrosi; tudi si morajo same napravljati svoja gnezda in hraniti mladiče. Vendar gredo na svoje delo s hvalnico, »ker Oče vaš nebeški jih hrani.« Mar »niste vi veliko več vredni ko one?« Mar vi kot razumno, duhovno stvarstvo nimate večje vrednosti od ptic? Mar ne bo Stvarnik našega telesa, Vzdrževalec našega življenja, ki nas je ustvaril po svojem obličju, skrbel tudi za naše potrebe, če mu jih zaupamo? PK 76.2

Kristus je opozoril svoje učence na cvetje, ki raste in cveti na polju, ki je tako razkošno v svoji lepoti in mu ga je podaril nebeški Oče kot izraz svoje ljubezni do nas ljudi. On jim je rekel: »Poglejte lilije na polju, kako rastejo!« (Mat. 6, 28. ) Lepota in skromnost tega cvetja presegata Salomonov sijaj. Najdragocenejše oblačilo, ki ga lahko naredi najspretnejša človeška roka, ni moč primerjati z naravno ljub kostjo in razkošno lepoto cvetja, ki ga je Bog ustvaril. Nato Jezus sprašuje: »Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ne bo li mnogo bolj vas, maloverni?« (Mat. 6, 30. ) Ko Bog, mojster umetnikov, navadnemu cvetju, ki ovene v enem dnevu, daje njegove nežne in različne barve, mar ne bo še bolj skrbel za tiste, ki jih je ustvaril po svojem obličju? S tem naukom graja Kristus vse tiste, katerih srce je napolnjeno s strahom, skrbmi in dvomi. PK 76.3

Stvarnik želi, da bi bili vsi njegovi sinovi in hčere srečni, umirjeni in poslušni. Jezus pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši!« (Jan. 14, 27. ) Na drugem mestu stoji zapisano: »To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.« (Jan. 15, 11. ) PK 77.1

Sreča, ki jo iščemo iz sebičnih nagibov izven poti naših dolžnosti, je nestalna, spremnljiva in minljiva; hitro izgine, a za seboj zapušča v duši občutek osamljenosti in gorja. V nasprotju s tem pa služba Bogu prinaša radost in popolno zadovoljnost. Kristjan ne hodi po neshojeni poti, ni izpostavljen nekoristnemu trpljenju in razočaranju. Čeravno ne uživamo v zadovoljstvih tega življenja, smo lahko veseli, ko gledamo na to kar nas čaka v večnosti. PK 77.2

Že tukaj na zemlji se kristjan lahko veseli, ker je v zvezi s Kristusom; vidi izraze njegove ljubezni in občuti njegovo navzočnost, ki ga tolaži. Vsak korak v življenju nas pripelje v tesnejšo zvezo z Jezusom, nudi nam globlje izkustvo o njegovi ljubezni in nas približuje čudoviti domovini miru. Zato ne odvrzimo svojega zaupanja v Boga, marveč storimo, da bo čvrstejše kot kdaj koli prej! »Do sem nam je Gospod pomagal!« (1. Sam. 7, 12. ), a pomagal nam bo do konca. Glejmo na veličastne spomenike, ki stoje kot priče tega, kar je Zveličar storil, da bi nas potolažil in iztrgal iz nasprotnikovih rok. Spominjajmo se mnogih dokazov njegove milosti, s katerimi nas je obsul; solz, ki jih je obrisal; bolečin, ki jih je ublažil; težav, ki jih je odstranil; straha, ki ga je odpodil; potreb, ki jih je zadovoljil; dobrodelnosti, s katerimi nas je obdaril! Ohrabrimo se s tem in učvrstimo, da bi lahko srečali vse to, kar nas še čaka na naši poti. PK 77.3

V boju, ki je pred nami, moramo pričakovati novih prask, vendar lahko gledamo nanje kot na take, ki so že za nami ter izjavimo: »Do sem nam je Gospod pomagal!«, kajti on pravi: »Tvoja moč naj traja s tvojimi dnevi!« (5. Mojz. 33,25.) Skušnjave, ki jih moramo prebresti, ne bodo presegale naših moči. Zatorej delajmo hrabro tam, kamor nas je po-stavil Zveličar, verujoč, da bomo v vseh skušnjavah dobili moč, ki nam je potrebna. PK 77.4

Kmalu se bodo nebeška vrata na stežaj odprla Božjim otrokom, a do njihovih ušes bodo prodrle kot najlepša glasba besede, ki jih bo izgovoril Kralj slave: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mat. 25, 34. ) PK 78.1

Tedaj bodo rešenci pozdravljeni z dobrodošlico v domu, ki jim ga je Jezus pripravil. Njihova družba ne bo več podobna tej na grešni zemlji: lažnivcem, malikovalcem, nečistnikom in nevernikom; družili se bodo s temi, ki so premagali Satana in greh ter so z Božjo milostjo oblikovali v sebi popoln značaj. Vsako nagnjenje h grehu, vsako nepopolnost, ki se jih je oprijela na tej zemlji, je oprala Kristusova kri, a njih bo obseval blesk njegove slave, ki presega sijaj sonca. Iz njih bo izžarevala lepota in popolnost Kristusovega značaja, kar je mnogo važnejše kot ves zunanji sijaj. Stali bodo kot brezgrešna bitja pred velikim belim prestolom in bodo deležni slave in prednosti ingelov. PK 78.2

Glede na to slavno dediščino, ki ga čaka, »kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« (Mat. 16, 26. ) Že mogoče, da je siromak, a ima vendar bogastvo in dostojanstvo, ki mu ga svet ne more dati. Človek, ki je rešen in osvobojen greha, človek, ki posvečuje službi Bogu vse svoje plemenite sposobnosti, je neprecenljive vrednosti. Zato, kadar koli se kakšen človek na svetu spreobrne k Bogu in najde rešitev od greha, to vedno povzroča v nebesih, v navzočnosti Boga in njegovih angelov, sveto in veličastno veselje, ki se izraža v pesmih hvalnicah. PK 78.3