Pot H Kristusu

Poglavje 1—Božja Ljubezen Do Ljudi

Narava in Sveto pismo nam pričata o Božji ljubezni. Naš nebeški Oče je vir življenja in radosti. Poglejte samo čudeže in lepote narave! Glejte, kako je ona čudovito urejena, ne le za potrebe in srečo ljudi, marveč tudi za vsa druga bitja! Sonce in dež, ki osvežuje in krepča zemljo, grički in ravnine: vse to nam govori o veliki Stvarnikovi ljubezni. Bog je, ki skrbi za vsakdanje potrebe vseh svojih stvarstev. Te misli izraža David z besedami: »Oči vseh so uprte v tebe, upajo; ti jim daješ jed o pravem času; odpiraš svojo roko in dobrohotno nasičuješ vse, kar živi!« (Psalm 145, 15. 16. ) PK 5.1

Bog je ustvaril človeka svetega in popolnoma srečnega. Ko je naša zemlja izšla iz Stvarnikove roke, ni imela na sebi niti sledu pokvarjenosti ali najmanjše sence prekletstva. Prestop božanskega zakona — zakona ljubezni, je prinesel na svet zlo in smrt. In vendar se Božja ljubezen javlja sredi bede in stisk, ki jih je povzročil greh. V Svetem pismu piše, da je Bog preklel zemljo zaradi človeka. (1. Mojz. 3, 17. ) Trnje in osat, težave in skušnjave, ki človeško življenje prepletajo s skrbmi in trpljenjem, so dane za naše dobro. To so sredstva Božje vzgoje, ki jih je predvidel v načrtu zveličanja, da bi človeštvo zopet dvignil in potegnil iz prepada in ponižanja, kamor je padlo zaradi greha. In vendar ta svet ni mesto bede in skrbi. Že sama narava nam nudi upanje in tolažbo. Še cveti cvetje na osatu, a trnje je pokrito z rožami. PK 5.2

»Bog je ljubezen!« — nam šepeta vsak popek, vsaka travna bilka. Čudovite ptice, katerih vesele pesmi odmevajo v zraku, cvetje nežnih barv, ki napolnjuje ozračje s prijetnim vonjem, visoka gozdna drevesa s svojim gostim zelenim listjem — vse to nam govori o ljubezni in nežni očetovski skrbi našega Boga in o njegovi želji, da osreči svoje otroke. PK 5.3

Sveto pismo razodeva Božji značaj. V njem nam Bog razodeva svoje sočutje in svojo brezmejno ljubezen. Mojzes je prosil Gospoda: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!« (2. Mojz. 33, 18. ) Gospod mu je odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota.« (2. Mojz. 33, 19. ) A ko je Bog šel mimo Mojzesa, je bilo moč slišati glas: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho.« (2. Mojz. 34, 6. 7. ) On je »dobrotljiv in usmiljen Bog, prizanesljiv in zelo milosrčen« (Jona 4, 2. ), »zakaj všeč mu je usmiljenje.« (Miha 7, 18. ) To je njegova slava ali veličastvo. PK 6.1

Gospod nas priteguje k sebi z neštetimi dokazi svoje ljubezni v nebesih in na zemlji. Razodeva se nam v delih na-rave, v najsrčnejših in najiskrenejših vezeh, ki jih ljudje sploh lahko dojamejo in spoznajo. Vendar nam tudi to ne-popolno razodeva njegovo nepopisno ljubezen do nas. Toda kljub tem jasnim in nepobitnim dokazom je sovražnik vsega dobrega tako zaslepil ljudi, da s strahom gledajo na Boga, predstavljajoč si ga kot strogega in neizprosnega Gospodarja. Satan je zapeljal ljudi, da imajo Boga za neko bitje, katerega glavna lastnost je kruta pravičnost, ki je strog in nepopustljiv z grešnikom. Predočuje jim Stvarnika kot bitje, ki skrbno opazuje slabosti in grehe ljudi, da bi jim potem sodil. Ravno zato je Jezus prišel na zemljo in živel med ljudmi, da bi razodel brezmejno Stvarnikovo ljubezen in razpršil mračno senco, ki jo je Satan vrgel na Boga. PK 6.2

Jezus je prišel z nebes, da nas seznani z Očetom. »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on je povedal.« (Jan. 1, 18. ) »In nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti.« (Mat. 11, 27. ) Ko je eden izmed učencev zahteval: »Gospod, pokaži nam Očeta!« (Jan. 14, 8. ), je Jezus odgovoril: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ‘Pokaži nam Očeta!‘« (Jan. 14, 9. ) PK 6.3

Prisluhnimo besedam, s katerimi Jezus opisuje svoje poslanstvo na zemlji: »Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim ujetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost.« (Luk. 4, 18. ) To je bilo njegovo de-lo. Hodil je od mesta do mesta, delal dobro in ozdravljal vse, ki jih je Satan nadvladal. Bile so vasi, kjer ni bilo slišati iz nobene hiše stokanja ali vzdihovanja bolnika, ker je Jezus šel mimo in ozdravil vse bolne. Njegova dela so pričala o njegovem božanskem poslanstvu. Ljubezen, usmiljenost in globoko sočutje je bilo moč videti v vseh delih njegovega življenja. Njegovo srce je iskalo vse ljudi z iskrenim usmiljenjem. Vzel je nase človeško naravo, da bi čim bolj razumel vse ljudske potrebe. Najbolj enostavni in siromašni so se mu bližali brez strahu; celo otroci so prihajali k njemu. Radi so sedeli pri njegovih nogah in počivali v njegovem naročju ter mu gledali v izraziti in nežni obraz, ki je od ljubezni žarel. PK 6.4

Jezus se ni obotavljal izgovoriti resnice, vendar je to vsekdar storil z ljubeznijo. V svojem vsakdanjem občevanju z ljudmi je bil vedno izredno pazljiv, vljuden in ljubezniv. Nikdar ni bil nevljuden ali neprijazen, nikogar ni grajal brez vzroka, a tudi ne žalil čustev brez potrebe. Človeške slabosti ni obsojal. Govoril je resnico, vendar vedno z ljubeznijo. Obsojal je hinavščino, nezvestobo in krivičnost in to vedno s solzami v očeh in z bolečim glasom. Jokal je nad Jeruzalemom, mestom, ki ga je tako ljubil, a katero ni hotelo sprejeti njega, ki je pot, resnica in življenje. Čeprav so prebivalci Jeruzalema zavrgli Zveličarja, je nanje gledal z usmiljenjem in ljubeznijo. Njegovo življenje je oilo napolnjeno s samoodpovedjo in očetovsko ljubeznijo do drugih. V njegovih očeh je bila dragocena vsaka duša. Čeprav je vedno varoval svoje božansko dostojanstvo, se je vendar z najnežnejšimi občutki spuščal k vsakemu članu Božje družine. V vsakem človeku je gledal padlo stvar, ki mu je potrebna rešitev pred večno smrtjo. PK 7.1

Takšen značaj je Kristus pokazal v svojem življenju. A to je tudi značaj samega Boga Očeta. Iz Očetovega srca so potekle reke božanskega usmiljenja in se v Kristusu pokazale in izlile na ljudi. Jezus, usmiljeni Zveličar, poln ljubezni, je bil Bog, ki se je »prikazal v telesu.« (1. Tim. 3, 16. ) PK 7.2

Kristus je živel, trpel in umrl, da nas zveliča. Postal je »mož bolečin«, da bi mi postali deležni večne radosti. Bog je dovolil, da njegov ljubljeni Sin, poln milosti in resnice, zapusti kraljestvo nepopisne krasote in pride na svet, ki je pokvarjen in zastrupljen z grehom, na svet, ki je omračen s prekletstvom smrti. Dovolil je, da zapusti nebesa, se odreče angelskemu oboževanju in pretrpi sramoto, žalitve, ponižanje, sovraštvo in celo samo smrt. »Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli.« (Iz. 53, 5. ) Opazujte ga v samoti puščave, v Getsemani, na križu! Brez lastnega greha je Božji Sin nase vzel breme človeških grehov! On, ki je bil eno z Bogom, je občutil v svoji duši strašno ločitev, ki jo je greh povzročil med Bogom in ljudmi. Zato je na križu boleče vzkliknil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mat. 27, 46. ) Breme greha in občutek njegovih grozovitih posledic sta zlomila srce Božjemu Sinu. Kristus se ni žrtvoval zato, da bi v Božjem srcu prebudil ljubezen do nas ljudi, ali ga pregovoril, da nas reši in zveliča. Ne, ne! »Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina!« (Jan. 3, 16. ) Oče nas ne ljubi zaradi te velike žrtve, temveč je to veliko žrtev daroval zato, ker nas je ljubil. Kristus je bil posrednik, po katerem je Oče razlil svojo veliko ljubezen na ljudi, ki so padli v greh. »Zakaj Bog je hotel svet s seboj spraviti v Kristusu.« (2. Kor. 5, 19. ) Bog je trpel s svojim Sinom. V velikem strahu v Getsemani, v smrtni borbi na Golgoti, je večna Ljubezen plačala naše zveličanje. Jezus pravi: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem!« (Jan. 10, 17. ) To pomeni: »Moj Oče ima tolikšno ljubezen do vas, da mene še bolj ljubi, ker sem pristal, da dam svoje življenje za vaše zveličanje. S svojo smrtjo sem postal vaš Zastopnik in Jamstvo pred Bogom, a s tem, ko sem nase vzel vaše grehe in prestopke, sem postal še dražji svojemu Očetu. Ker z mojo žrtvijo Bog ostane pravičen, lahko opraviči tistega, ki veruje vame.« PK 7.3

Samo Božji Sin nas je lahko zveličal, ker samo edinorojeni Sin, ki je bil v Božjem naročju, nam je lahko objavil Boga. Samo on, ki je sam spoznal višino in globino Božje ljubezni, je lahko to ljubezen razodel svetu. Samo Kristusova brezmejno velika žrtev, darovana za padle ljudi, je bila v moči izraziti ljubezen nebeškega Očeta do nesrečnega človeškega rodu. PK 8.1

»Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino-rojenega Sina!« On ga ni dal samo zato, da živi med ljudmi, nosi grehe sveta in umre na križu za nje; podaril ga je grešnemu človeštvu. Bilo je potrebno, da Kristus sam spozna koristi in potrebe človeškega rodu. Tako se je edinorojeni Božji Sin povezal z nerazdružljivo vezjo s človeškimi sinovi. Kristus »se iz tega vzroka ne sramuje imenovati jih brate!« (Hebr. 2, 11. ) On je naša Žrtev, naš Brat in Zastopnik, ki ima pred Božjim prestolom naše obličje in je za vse čase eno z rodom, katerega je odkupil; on je torej Sin človekov. Vse to pa je storil zato, da reši ljudi od greha in propada ter jih vzdigne, da bi nad njimi bila vidna Božja ljubezen in bi po-stali deležni radosti svetega življenja. PK 8.2

Cena, ki je plačana za naše zveličanje, nepopisno velika žrtev našega nebeškega Očeta, ki je dal svojega Sina za nas, bi nas morala spodbujati k razmišljanju o tem, kaj lahko po-stanemo v Jezusu Kristusu. Navdihnjen s Svetim Duhom, apostol Janez, prevzet od visočine, globine in širine ljubezni nebeškega Očeta do smrtnih ljudi ter prešinjen s strahom, spoštovanjem in molitvijo — enostavno ni mogel najti odgovarjajoče besede, s katero bi izrazil velikost in prisrčnost te ljubezni. V tem svojem občudovanju je vzkliknil: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo otroci Božji!« (1. Jan. 3, 1. ) Kolikšno vrednost daje človeku ta velika ljubezen! Zaradi greha so Adamovi sinovi postali Satanovi sužnji, a po Kristusovi žrtvi Božji otroci. Kristus je dvignil ljudi s tem, ko je vzel nase človeško naravo in po zvezi z njim lahko postanejo zares vredni imenovati se »Božji otroci.« PK 9.1

Imenovati se za otroke nebeškega Kralja! Zares dragocena obljuba! Predmet neizčrpnega razmišljanja! O, nepopisna ljubezen do sveta, ki te ni ljubil! Ona presega materinsko ljubezen do svojega izgubljenega otroka. Ta ljubezen osvaja našo dušo in podrejuje naše srce Božji volji. Čim bolj proučujemo božanski značaj v luči križa, tem bolj v njem odkrivamo usmiljenje, ljubezen in odpuščenje, povezano s pravičnosjo in pravico in imamo vse več dokazov o Božji ljubezni, ki je brezmejna in večna. PK 9.2