Pot H Kristusu

Spokorjenje
Hrepenenje Po Odpuščanju

Pred nekaj leti je neka žena poskušala umoriti svojega moža. In to kar petkrat. V kozarec s pijačo mu je nasula zdrobljeno steklo. V hrano mu je zmešala strup za podgane. V njegovo posteljo je dala pajka - črno vdovo. Medtem ko je spal, ga je s kladivom udarila po glavi. Najela je prijatelje, da bi ga ustrelili. Pa se nič od tega ni posrečilo. PhK14 26.2

Končno se je žena zjokala in prosila svojega moža, naj ji odpusti. Odgovoril ji je: „Še vedno te ljubim in ti odpuščam. Želim si, da zopet zaživiva kot mož in žena.« PhK14 26.3

Kadar prosimo Boga. naj nam odpusti, kar koli smo zagrešili, nam odgovarja: „Še vedno te ljubim Da, z večno ljubeznijo te ljubim.« Osvo-baja nas težkega bremena obsojanja naše vesti. Vrača nas v svoj svet, v svojo družino, privije nas na svoje srce. Z nami ravna, kakor da nikoli nismo naredili nič slabega. Označeni odstavek (poglejte 7 na strani 27) vam bo pokazal, kako hudo je bilo Davidu zaradi njegovih grehov in kaj se je zgodilo, ko je prosil Boga za odpuščanje. PhK14 26.4

* Ali menite, da je žena naredila svojemu možu preveč hudega, da bi ji ta lahko odpustil? PhK14 26.5

* Ali se moramo zaradi svojih grehov počutiti neprijetno tudi po-tem, ko smo prosili Boga, da nam odpusti? PhK14 26.6

Naredite PhK14 26.7

* Sestavite seznam tega, kar v vašem življenju žalosti Jezusa, in ga prosite, naj vam to odpusti. PhK14 26.8

* Odpustite osebi, ki vam je storila kaj slabega, četudi vas ni pro-sila odpuščanja PhK14 26.9

Več o tem lahko preberete v ... PhK14 26.10

* Matej 11,28 PhK14 26.11

* Rimljanom 2,4 PhK14 26.12

* Rimljanom 5,6-8 Posledice, ki ga bodo doletele, so ga navdale z grozo, vendar v svoji duši ni s strtim srcem iskreno žaloval, da je izdal brezmadežnega Božjega Sina in se odrekel Izraelovemu Svetemu. Ko je faraon trpel Božje sodbe, je priznal svoj greh, da bi se izognil nadaljnjemu trpljenju. Toda brž ko so šibe prenehale, je znova začel kljubovati nebesom. Vsi ti so tarnali zaradi posledic greha, niso pa žalovali zaradi greha samega. PhK14 26.13

Toda ko se srce podredi vplivu Božjega Duha, se začenja prebujati vest, in grešnik spoznava nekaj globine in svetosti Božjega svetega zakona, ki je temelj njegove vladavine v nebesih in na zemlji. Tedaj »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka«, (Janez 1,9) razsvetli skrite kotičke duše in razodene skrita dela teme. Um in srce sta prepričana. Grešnik se zave Jahvejeve pravičnosti in občuti strah, da bi moral grešen in nečist stopiti pred Preiskovalca src. Spoznava Božjo ljubezen, lepoto svetosti in veselje čistosti; hrepeni po očiščenju in obnovitvi občestva z nebesi. PhK14 27.1

7 Davidova molitev po njegovem padcu kaže naravo prave žalosti zaradi greha. Njegovo spokorjenje je bilo iskreno in globoko. Ni si prizadeval opravičiti 25 svoje krivde; njegove molitve ni spodbudila želja, da bi se izognil grozeči sodbi. David je dojel grozoto svojega prestopka; videl je madež na svoji duši in njegov greh mu je bil odvraten. Ni molil samo za odpuščanje greha, marveč tudi za čistost srca. Hrepenel je po veselju sve-tosti - po obnovljeni skladnosti in občestvu z Bogom. Iz njegove duše so privrele besede: PhK14 27.2

»Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v njegovem duhu ni prevare.« (Psalm 32,1.2) PhK14 27.3

»Milosten mi bodi, o Bog, po svoji dobroti, po obilosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe. Kajti svoje pregrehe spoznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bel bolj kakor sneg. Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni. Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega Svetega Duha ne jemlji od mene. Povrni mi zopet veselje svojega zveličanja in z duhom radovoljnosti me podpiraj. Reši me krivde prelite krvi, o Bog, Bog mojega zveličanja, in moj jezik bo radostno hvalil tvojo pravičnost.« (Psalm 51,1.3.7.10-12.14 CHR) PhK14 28.1

Takšnega spokorjenja ne moremo doseči s svojo močjo; to prejmemo samo od Kristusa, ki je šel v višavo in dal darove ljudem. PhK14 28.2

Prav v tem se mnogi motijo, in zato ne prejmejo pomoči, ki jim jo želi dati Kristus. Mislijo, da ne morejo priti h Kristusu, če se prej ne spokorijo, in da spokorjenje pripravlja pot odpuščanju njihovih grehov. Res je, da mora do spokorjenja priti pred odpuščanjem grehov, kajti le potrto in skru šeno srce čuti potrebo po Zveličarju. Toda ali mora grešnik čakati, da se spokori, preden lahko pride k Jezusu? Ali naj bo spokorjenje ovira med grešnikom in Zveličarjem? PhK14 28.3

Sveto pismo ne uči, da se mora grešnik spokoriti, preden lahko sprejme Kristusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in ste obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11,28) Čistost, ki izhaja iz Kristusa, vodi k pristnemu spokorjenju. Peter je to razložil v svojem govoru Izraelcem z naslednjimi besedami: »Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov.« (Apostolska dela 5,31) Ne moremo se spokoriti brez Kristusovega Duha, ki prebuja našo vest, kakor nam tudi brez Kristusa ne more biti odpuščeno. PhK14 28.4

Kristus je vir vsake dobre spodbude. Edino On lahko vsadi v naše srce sovraštvo do greha. Vsaka želja po resnici in čistosti in vsako prepričanje o naši grešnosti dokazujeta, da njegov Duh deluje na naše srce. PhK14 29.1

Jezus je rekel: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Janez 12,32) On se mora razodeti grešniku kot Zveličar, ki je umrl za grehe sveta. Ko opazujemo Božje Jagnje na golgotskem križu, začnemo spoznavati skrivnost odrešenja, Božja dobrota pa nas vodi k spokorjenju. Kristus je s svojo smrtjo za grešnike razodel nedojemljivo ljubezen. Ko grešnik opazuje to ljubezen, mu ta mehča srce, vpliva na um in spodbuja dušo k skrušenosti. PhK14 29.2

Res je, da se včasih ljudi sramujejo zaradi svojih grešnih poti in zapustijo katero svojih grešnih navad, še preden se zavejo, da jih Kristus priteguje k sebi. Kadar koli si prizadevajo postati boljši, z iskreno željo delati dobro, jih priteguje Jezusova moč. Vpliv, ki se ga ne zavedajo, deluje na dušo, zato se vest prebudi in življenje zboljšuje. Ko pa Kristus pritegne njihov pogled na svoj križ, da vidijo tistega, ki so ga njihovi grehi pribili na križ, se v vesti vtisnejo zapovedi. Spoznavajo vso pokvarjenost svojega življenja in globoko ukoreninjeno grešnost duše. Začenjajo dojemati nekaj Kristusove pravičnosti in vzklikajo: »Kaj je greh, da je zahteval takšno daritev za odrešenje njegovih žrtev? Mar je bila potrebna vsa ta ljubezen, vse to ponižanje in trpljenje, da ne bomo pogubljeni, marveč bomo imeli večno življenje?« PhK14 29.3

Grešnik se tej ljubezni lahko upira, lahko se brani, da bi ga Kristus pritegnil k sebi, toda če se ne upira, ga bo Jezus pritegnil. Spoznanje načrta zveličanja ga bo pripeljalo k vznožju križa v spokorjenju za svoje grehe, ki so povzročili trpljenje Božjemu ljubljenemu Sinu. PhK14 30.1

Isti božanski um, ki deluje v naravi, govori človeškemu srcu in ustvarja neko neizrekljivo hrepenenje po nečem, česar nima. Posvetne stvari ne morejo zadovoljiti njegovega hrepenenja. Božji Duh vpliva nanj, da hrepeni po rečeh, ki mu edine lahko dajo mir in pokoj - po Kristusovi milosti in veselju svetosti. Zveličar z vidnimi in nevidnimi vplivi neprestano deluje, da bi človeške misli usmeril od minljivih grešnih zadovoljstev k neskončnim blagoslovom, ki lahko v njem postanejo njihovi. Vsem, ki zaman želijo piti vodo iz počenih vodnjakov tega sveta, je namenjeno božansko vabilo: »Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« (Razodetje 22,17) PhK14 30.2

Vi, ki srčno hrepenite po čem boljšem od tega, kar vam lahko da ta svet, prepoznajte to željo kot Božji glas vaši duši. Prosite ga, da bi vam podaril spokorjenje in vam razodel Kristusa v njegovi neskončni ljubezni in popolni čistosti. V Zveličarjevem življenju sta bili popolnoma izraženi načeli Božjega zakona: ljubezen do Boga in ljubezen do človeka. Njegovo življenje je bilo dobrota in nesebična ljubezen. Grešnost svojega srca popolnoma uvidimo šele tedaj, ko gledamo nanj in nas obsije Zveličarjeva luč. PhK14 30.3

8 Lahko se slepimo kakor Nikodem, da je naše življenje brezhibno in naš moralni značaj dober, ter mislimo, da nam ni treba ponižati srca pred Bogom kakor navadnemu grešniku. Toda ko v naše srce posveti Kristusova luč, vidimo, kako nečisti smo, in spoznamo sebične spodbude, sovraštvo do Boga, ki omadežuje vsako naše dejanje. Takrat lahko spoznamo, da je naša pravičnost res kakor »umazana obleka« (Izaija 64,5) in da nas edino Kristusova kri lahko očisti umazanije greha ter obnovi naše srce v njegovo podobo. PhK14 30.4